Prizadevanja na področju kognitivnih znanosti so v Sloveniji prvič dobila interdisciplinaren značaj leta 1995. Tega leta se je zgodilo nekaj pomembnih prelomnic, povezanih s prizadevanji Mitje Peruša in podporo Mance Košir: maja 1995 je Manca Košir povezovala forum “Vidiki razvoja kognitivne znanosti” z okoli sto udeleženci, kasneje pa je izšla še posebna številka Časopisa za kritiko znanosti, posvečena prispevkom s foruma. Istega leta je izšla tudi Peruševa knjiga Vse v enem, eno v vsem, ki predstavlja verjetno prvo slovensko delo, v celoti posvečeno vprašanjem kognitivne znanosti.
ZAČETKI
Seveda se raziskovanje kognitivnih pojavov v Sloveniji ni začelo leta 1995 – pred tem prelomnim letom so se na različnih institucijah odvijale mnoge raziskovalne aktivnosti, povezane s študijem kognitivnih procesov (pričujoči pregled in tudi nekateri nadaljnji opisi črpajo iz arhiva Slovenskega društva za kognitivne znanosti, katerega glavni avtor je Mitja Peruš, poleg njega pa še Matjaž Gams in Anton Železnikar):
Informacijske znanosti: Predvsem v okviru umetne inteligence so že desetletja potekale raziskave in analize odnosov med človeškimi miselnimi procesi in računalniki. V Sloveniji so bile najbolj aktivne raziskave na Institutu Jožef Stefan in na nekaj fakultetah. Raznovrstne analize Churchevih tez, Turingovih strojev in Goedlovih teoremov so bile občasno objavljane v najbolj odmevnih revijah, npr. reviji Artificial intelligence. V reviji Informatica je bila v letu 1995 objavljena specialna številko na temo MindMachine.
Medicinske znanosti: Analize so bile usmerjene predvsem v delovanje možganov in živčevja. Raziskave na področju kognitivne nevrofiziologije so se izvajale predvsem na Institutu za klinično nevrofiziologijo, Institutu za patofiziologijo, Psihiatrični kliniki, kjer je delovala Enota za kognitivno nevropsihiatrijo, Pediatrični kliniki, kjer je bil Nevropsihološki laboratorij, in Nevrološki kliniki. Ustanovljeno je bilo Združenje za nevropsihologijo in kognitivno nevrologijo, ki je povezovalo predvsem raziskovalce omenjenih medicinskih ustanov.
Pripravili so tudi znanstveni simpozij “The 13th Janez Faganel Meeting on Cognitive Neuroscience”.
Naravoslovne znanosti: Nekatera področja biologije, fizike, kemije ter matematika so prispevale znanje o materialnih “medijih”, v katerih se sistemsko procesirajo kognitivne informacije. Na Kemijskem institutu in na nekaj fakultetah je potekalo modeliranje in simuliranje nevronskih mrež. Na Biotehniški fakulteti so raziskovali živčna tkiva.
Filozofske in psihološke znanosti: Procesi zavedanja in značilnosti človeškega uma so bile obravnavane v filozofiji in psihologiji. Slovenski psihologi in filozofi so soorganizirali Tempus projekt Fenomenologija in kognitivna znanost, v okviru katerega je bil izdan istoimenski učbenik ter organiziranih nekaj mednarodnih konferenc. Nekaj prispevkov je bilo objavljenih v Journal of consciousness studies. V okviru Pedagoškega instituta je deloval Center za proučevanje kognicije in učenja. Delo je bilo razdrobljeno na posamezne institucije in je koordinirano le znotraj posameznih skupin. Širše povezave pa – morda z izjemo strokovnih srečanj in predavanj v okviru Združenja za nevropsihologijo in kognitivno nevrologijo – še ni bilo.
PIONIRSKO OBDOBJE SLOVENSKE KOGNITIVNE ZNANOSTI
Kot rečeno, smo se na pobudo Mitje Peruša okoli leta 1995 zbrali raziskovalci, ki nas je zanimalo raziskovanje kognicije. Ocenjevali smo, da je tedanje stanje v Sloveniji izrazito razdrobljeno in v zaostanku glede na dogajanja v svetu in da je za učinkovito raziskovalno delo na našem področju potrebno preseči obstoječe znanstvene organizacijske strukture, ki združujejo enodisciplinarne aktivnosti. Problem raziskovanja človeških miselnih procesov se je zdel tako zapleten, odprt in pomemben, da je bilo kvalitetne rezultate moč pričakovati le v usklajenem interdisciplinarnem povezovanju. Dr. Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, je imel posluh za novo kognitivno usmeritev in je preko svoje organizacije pomagal pri vrsti aktivnosti, med drugim pri organizaciji nekaj konferenc z zborniki, nekaj srečanj in forumov. Zagon je dogajanju dala mednarodna konferenca o zavesti v Mariboru avgusta 1994 in omenjeni forumom o kognitivni znanosti maja 1995. Temu forumu je sledil še en oktobra 1996 (oba pod duhovitim in šarmantnim vodstvom Mance Košir). Zelo odmevna je bila tudi okrogla miza o zavesti na 1. kongresu psihologov oktobra 1995 na Bledu, istega leta je izšel tudi že omenjeni Perušev prvenec. Resnični vrhunec pa je kognitivno vrvenje doseglo leta 1996 z ustanovitvijo Slovenskega društva za kognitivne znanosti, ki je imelo okoli 60 članov in 20 opazovalcev. Društvo za kognitivne znanosti (DKZ) je kasneje doživelo burne vzpone in iskanja. V zadnjih letih pa se spreminja v klasično znanstveno društvo, prav tako kot se kognitivna znanost vse bolj samoumevno uvršča med “klasične” vede.
Iz: Kognitivna znanost v Ljubljani: Možnosti za študij in raziskovalno delo, ured. Urban Kordeš in Olga Markič